O nas

UČNA KMETIJA POD HRASTOM

Naša kmetija ni klasična kmetija s kmečko hišo, hlevom in kozolcem. Je manjše družinsko posestvo, na travniku, obdano z gozdom. Pri nas so našle dom številne travniške živali ter cvetlice in zelišča. Skozi dolinico se vije potok s potočnimi raki, z malo sreče pa opazite tudi gozdne vile in palčke.
Zaradi skrbi za zdravo hrano, pridelano brez kemije in strupov, smo hribovit travnik, velik dober hektar in pol, spremenili v njive, travniški in intenzivni sadovnjak, majhne nasade različnega jagodičevja, permakulturne visoke grede…
V veliko veselje sta nam planinska konja Bami in Dina, pridne čebele, prijazni zajčki, pujska in kozici.

Ljubezen do narave in otrok ter vera v to, da je narava najboljša učiteljica življenja, sta vodilo na najini poti. Spoštovanje narave v celoti – ljudi, živali, zemlje…, preprostost, iskrenost in ustvarjalnost pa vrednote, ki jih skušava približati otrokom.
Skozi dolgoletne pedagoške izkušnje sva oblikovala programe delavnic, ki omogočajo otrokom, da preko sproščene igre v naravi izrazijo svoja čustva, razvijajo spoštovanje in odgovornost ter spoznajo, da je narava neizčrpen vir znanja, zabave in zdravja.

Mateja Vidgaj Zalokar, kmetica, univ. dipl. soc.pedagog
Uroš Zalokar, kmet, inštruktor FIDE

LEGENDA:
VARUHI ZEMLJE – OTROCI ZEMLJE (guardian of the earth)
Dolgo nazaj, so na zemlji živeli vsi prebivalci med seboj v miru in spoštovanju. Živali so se mirno pasle, volkovi so plenili samo stare in bolne srne, gozd je prekrival večino čiste zemlje, v rekah je bilo polno pisanih ribic. Ljudje pa so imeli številna čarobna znanja s katerimi so pomagali ohranjati mir na zemlji. V tistih časih so se vsi prebivalci imenovali otroci zemlje, živali pa so ljudem pravile varuhi. Varovali so vse največje zaklade zemlje. Varuhi zemlje so znali obdelovati zemljo, da jim je dala žito za kruh, ki so ga sami pekli, znali so plezati po drevesih kot mačke, hoditi po tankih vejah kot veverice, teči kot gazele, znali so hoditi po gozdu, tiho kot miške in rjoveti kot levi. Razumeli so govorico živali in rastlin. Srce so imeli polno ljubezni in veselja. Edino orožje, ki so ga imeli, je bil lok, ki so ga uporabljali le, kadar so morali braniti otroke zemlje in sebe pred tistimi, ki so pozabili kdo so – in so postali sovražni in pohlepni. Sčasoma se je na zemlji rojevalo vse več in več ljudi, ki so pozabili, da so otroci zemlje. Varuhov je bilo vse manj in znanja so izginjala v pozabo. Danes jih je še čisto malo, živijo neopazno in skušajo ohranjati mir na zemlji.